Izključno Pink Floyd: postaja, zgrajena na petdesetih letih benda, ki si ni nikoli nehal premisliti o sebi
„Izključno Pink Floyd“ je po številkah najbolj priljubljena postaja v celotni Kalishini zbirki Exclusive — 11.639 glasov, število pa še raste, pred vsakim drugim kanalom, posvečenim enemu izvajalcu. Deluje enako kot preostalih 312: en neprekinjen tok z Exclusive Radia, nič drugega kot ta bend, brez oglasov, ki bi prekinjali program. Razlika je preprosto v tem, kako obsežen je repertoar, iz katerega lahko črpa, in kako malo od tega deluje kot polnilo.
Bend je nastal v Londonu leta 1965, in celo ime ima za seboj majhno zgodbo — Syd Barrett ga je sestavil iz imen dveh ameriških bluesovskih glasbenikov, Pink Anderson in Floyd Council. Prvotno zasedbo so sestavljali Barrett na kitari in vokalu, Roger Waters na basu, Nick Mason na bobnih in Richard Wright na klaviaturah, prvi dve leti pa je bil Pink Floyd psihedelični singl bend, zgrajen okoli Barrettovega čudnega, igrivega ustvarjanja in londonske scene kluba UFO.
Ta različica benda ni trajala dolgo. Do leta 1968 se je Barrettovo duševno zdravje močno poslabšalo, kar je še poslabšala huda zloraba drog, zato so mladega Davida Gilmourja najprej pripeljali, da ga je nadomeščal na odru, kasneje pa, da ga je povsem zamenjal. To je tišja, žalostnejša zgodba od podobe stadionskega rocka, ki si jo je bend pridobil kasneje, in Pink Floyd o tem nikoli ni povsem nehal pisati — Barrettova senca se vleče naravnost skozi nekatere njihove največje plošče.
Ko je Waters vse bolj prevzemal pisanje pesmi, so sedemdeseta leta prinesla niz albumov, po katerih se benda dejansko spominjajo. The Dark Side of the Moon (1973) je preživel več kot štirinajst let na lestvici Billboard 200 in se je prodal v približno 45 milijonih izvodov, s čimer je postal eden najbolje prodajanih albumov vseh časov. Wish You Were Here (1975) je bil neposreden nagovor prijatelju, ki so ga izgubili — pesem „Shine On You Crazy Diamond“ bolj ali manj odkrito govori o Barrettu. Animals (1977) je postal temnejši in bolj političen, The Wall (1979) pa je šel še dlje: polnokrvna rock opera o izolaciji, zgrajena okoli zidu, ki ga pripovedovalec opeko za opeko postavlja med sebe in vse druge.
Bend svojega uspeha ni prenesel ravno elegantno. The Final Cut (1983) je bil v praksi blizu samostojnemu albumu Rogerja Watersa, izdanemu pod imenom skupine, odnos med Watersom in ostalimi pa se je kmalu zatem povsem sesul. Waters je odšel, poskušal je doseči, da bi ime skupine ugasnilo skupaj z njim, a ni uspel — Gilmour, Mason in Wright so nadaljevali kot Pink Floyd z albumoma A Momentary Lapse of Reason (1987) in The Division Bell (1994), turnejo po stadionih pa so izvedli, medtem ko so se kritiki prepirali, ali to sploh še šteje.
Na koncu se je to štelo dovolj, da se je odtujenost stopila. Leta 2005 se je Waters za en sam nastop na Live 8 znova pridružil Gilmourju, Masonu in Wrightu — prvič po več kot dveh desetletjih so bili vsi štirje skupaj na odru, za eno samo popoldne. Wright je umrl leta 2008, ko pa so preostali člani iz zaostalih posnetkov dobe The Division Bell sestavili album The Endless River (2014), so ga oblikovali kot poklon njemu in, kot se je izkazalo, kot zaključno besedo benda samega.
To je skoraj trideset let benda, ki se prepira sam s seboj o tem, kako naj pravzaprav zveni — in prav zato tukaj tako dobro deluje postaja, ki preprosto predvaja celoten opus, brez posebnega vrstnega reda. Nikoli niste več kot nekaj pesmi oddaljeni od „Time“, „Wish You Were Here“ ali „Comfortably Numb“.
🎧 Izključno Pink Floyd lahko poslušate kar znotraj Telegrama — brez aplikacije, brez brskalnika — prek naše Kalisha Radio Mini App.
— Kalisha 🎧
Vam je bilo všeč? Aplikacija je za začetek brezplačna.
Deluje na iPhonu in Androidu — nič ni treba nameščati